Kamorkoli že človek gre, ima vedno tla pod nogami. Še kot otroci se vsi kobacamo po tleh, kot odrasli pa se tja redko vračamo. Tako smo navajeni stati in hoditi, da se tla zdijo tam nekje daleč, skoraj kot v snu. Dejansko pa so tla vedno le en padec proč. In več stvari kot človek poskusi v življenju, večkrat pade. Tudi ko plezamo proti zastavljenemu cilju, smo en meter od vrha še vedno bližje tlom kot pa vrhu.
Jiu-jitsu (mehka umetnost) je veščina, ki posamezniku omogoča, da se znajde na tleh v težkih položajih, jih obvladuje in ob vsem tem še vedno ohrani trezno glavo. Prav tako omogoča natančen vpogled v nasprotnika, v njegove namere in strahove, ki se še posebej razbohotijo prav na tleh, kjer se večina slabo znajde. Na tleh ni prostora za nadutost, temveč le za iskrenost, pa če se to hoče ali ne. Tudi vztrajanja v brezizhodnih položajih se človek hitro odvadi in raje išče druge rešitve. Bližnje srečanje se tako konča s podreditvijo nasprotnika v za njega brezupen položaj, v katerem je prisiljen prenehati z vsakršno sovražnostjo. Ob vsem tem se vzporedno razvijata umska in telesna gibkost pa tudi vztrajnost in predanost, kar vse praktikant(-ka) nato lahko prenaša tudi na druga področja svojega življenja.
Ob vsem povedanem je razvidno, da je Jiu-jitsu zelo koristna zadeva. Meni osebno je dosedaj pomagala dovolj, da jo nameravam početi, dokler mi bo to dovoljevalo moje telo. Umetnosti me poučuje mojster Ando Hirschmann, ki sem mu za znanje iz srca hvaležen in upam, da ga bo še več.
